Zgodovina objekta – hipodrom Stožice

Leta 1949 se je na področju mesta Ljubljane pričela iskalna akcija lokacije hipodroma namenjenega kasaški dejavnosti. Še pred izgradnjo je hipodrom pridobil pomen osrednjega republiškega konjeniškega objekta in takratna Konjeniška zveza Slovenije je prevzela njegovo izgradnjo. Leta 1950 so poročali o šestih možnih lokacijah zanj: pri Tomačevem, na Ježici, pri Kosezah, za Rožnikom, na Fužinah in ob Cesti dveh cesarjev. Kasneje je bilo možnih lokacij še več, a nobena od njih ni bila odobrena. Na Rojah naj bi izgradili tudi kilometrsko kasaško stezo s tribunami za 5.000 gledalcev, restavracijo in stavnicami, hlevi in spremljajočimi objekti ter manjšim hotelom, vse po zamislih Jake Avšiča, inž. Stanka Bloudka, Borisa Pirkoviča in drugih. Aprila 1957 je bila uradno odobrena sedanja lokacija v Stožicah na poplavni in neuporabni ravnici, polni rokavov reke Save. Zgoraj imenovanim so se pridružili pri organizaciji še domačin Miha Sitar,Jože Škofic in drugi. Stanko Bloudek je naredil osnutek s 1000-metrsko kasaško in 1.300 metrsko galopsko stezo. Ob zakoličbi Jožeta Biščaka so prizadevni kasaški delavci prizadevnih kasaških družin z območja Ljubljane (Flerin, Justin, Krušič, Luznar, Markovič, Pirkovič, Pogačar, Prešeren, Stritar, Žanidr.) v štirih mesecih za silo poravnali teren in še istega leta 1. 9. 1957 priredili prve dirke, leto kasneje (17. 8. 1958) pa celo 31. jugoslovanski kasaški derbi. V letu 1957 je Konjeniška zveza Slovenije prispevala k izgradnji hipodroma za buldožerska dela 1,5 milijona dinarjev, kasneje pa še milijon dinarjev posojila iz dobička iz loterije. Po smrti inž. Bloudka leta 1959 je strokovna dela na hipodromu dolgo vodil inž. Jože Pintar, ki je tudi avtor sedanje zasnove kasaške steze, ob pomoči Jožeta Škofica, Brunota Oražma, Igorja Korena, Ivana Kramarja, Vuge, Deskovičeve in Sevnikove, kasneje pa še Vinka Levsteka so naredili situacijske ter niveletne izmere, načrte, zakoličenje, profiliranje platoja hipodroma ter brežin, tribun, kasaške in galopske steze ter spremljajočih jahalnih površin. Za lastniško-upravne ureditve sta skrbela dr. Franc Dolinšek in inž. Špela Valentinčič-Jurkovič. Postopoma je nastala 20 ha velika utrjena in zatravljena ravnica, sicer varna pred poplavami in zelo ustrezna za konjeniške dejavnosti, a tudi predmet velikih apetitov bolj motoriziranih športov, saj takrat niso bili v čislih ne konji (»ogrožali« so mehanizacijo kmetijstva), še posebej pa ne kasači, saj so kot »privatniki« menda ogrožali celo osnovne ideje socializma. Kasaški konji so bili razseljeni po bližnjih vaseh kot gostje tamkajšnjih kmetov, leta 1974 pa so na klubskem zemljišču z lastnim financiranjem lastnikov konj (večinoma kasačev) zrasli prvi hlevi v okviru kluba, ki pa so bili leta 1981 zaradi gradnje obvoznice preseljeni na sedanjo lokacijo.

Srce kasaštva je vedno kasaška steza. Ta je v Ljubljani videla do sedaj mnogo udarniških ur in ogromno zasebnega vlaganja kasaških zanesenjakov, za sredstva pa so člani poskrbeli tudi z izvedbo treh uspešno izpeljanih tombol, pri čemer je na eni od njih bilo skoraj nepredstavljivih 50.000 ljudi. Sprva so bile dirke na komaj izravnani poplavni ravnici, kasneje na »moderni« peščeni stezi (v nekem obdobju prekriti tudi z lešem, ki je ob slabem vremenu tekmovalce obarval črno). Zadnjo veliko preureditev je kasaška steza doživela leta 1985, ko je dobila ob vgradnji 12.000 m³ materiala po načrtih Jožeta Pintarja in ob požrtvovalnem sodelovanju Brunota Oražma ter Vinka Levsteka sedanjih 19 metrov širine in prečne nagibe. S pomočjo Matevža Krušiča je bila do konca obdelana še notranja trening steza, v začetku 80.-ih let pa s pomočjo tedanjega predsednika kasaške sekcije, Borisa Slaviča, zgrajene še tribune za gledalce v sedanji obliki. V letu 2011 so bili vsi objekti KK Ljubljana preneseni v lastništvo Mestne občine Ljubljana, za katero upamo, da bo kasaštvu v Ljubljani dalo nekaj novih spodbud oz. možnosti za obstoj in razvoj.

besedilo: Damjan Oražem

NAŠE DELOVANJE OMOGOČAJO

next
prev